OTVORITVENA TEKMA
DNI
:
UR
:
MINUT
:
SEKUND
SLOVENIJA - ŠPANIJA
X
X
OTVORITVENA TEKMA
SLOVENIJA - ŠPANIJA
DNI
:
UR
:
MINUT
:
SEKUND

Ambasadorja

Jan Oblak in Josip Iličić – slovenska ambasadorja prvenstva

Leta so samo številke. Osrednje sporočilo promocijske kampanje pred evropskim prvenstvom do 21 let, ki bo potekalo naslednje leto, odlično poosebljata največja slovenska nogometna zvezdnika, Jan Oblak in Josip Iličić. Ambasadorja prvenstva vsak s svojo, popolnoma različno zgodbo o uspehu podirata nogometne tabuje, ob tem pa predstavljata odličen vzor mladim tako na športni kot tudi življenjski poti.

Jan Oblak 

Škofjeločan se je na poti navzgor neprestano boril s starejšimi, izkušenejšimi in fizično močnejšimi vratarji, saj je redno preskakoval starostne kategorije in se preizkusil v članskem nogometu, ko je po letih sodil še med kadete. S šestnajstimi leti, štirimi meseci in osmimi dnevi je debitiral v drugi slovenski nogometni ligi, ko je na rezervno klop posadil takrat slabih osemindvajset let starejšega Roberta Volka. Dva meseca kasneje je njegova Olimpija začela sezono v Prvi ligi Telekom Slovenije, Oblak pa je dobil prednost pred precej izkušenejšim Damirjem Botonjičem. Oblakovo prvoligaško udejstvovanje v Sloveniji je trajalo le eno sezono, saj so skavti lizbonske Benfice hitro prepoznali neverjetne sposobnosti Olimpijinega mladeniča. To leto si je Oblak zapomnil tudi po debiju v mladi reprezentanci Slovenije, ko je bil na tekmi s Francijo kar štiri leta mlajši od večine soigralcev. Selitev na Portugalsko je pomenila novo poglavje v karieri mladega vratarja, ki se je moral najprej dokazati v manj zvenečih okoljih. Benfica ga je namreč poslala na kaljenje v Beiro-Mar, Olhanense, Leirio in Rio Ave, pri katerih je nabiral dragocene minute v najmočnejši portugalski ligi. Redno branjenje ga je pripeljalo v člansko reprezentanco Slovenije, za katero je debitiral na tekmi z Norveško pri devetnajstih letih, osmih mesecih in štirih dneh. Naposled je le dočakal priložnost med vratnicama lizbonskega velikana, decembra 2013, ko je izkoristil slabšo formo takrat precej bolj uveljavljenega ter dvanajst let starejšega Arturja Moraesa, in z izjemnim branjenem osvojil naziv najboljšega vratarja portugalskega prvenstva. Sledil je rekorden prestop v madridski Atletico, v katerem pa je najprej moral dokazati, da je zanesljivejši od Miguela Angela Moye. Oblak tudi s tem ni imel težav, tako da je hitro sledila uveljavitev v Španiji in ekspresni preboj med najboljše vratarje na svetu. Danes se lahko Oblak pohvali z vsemi tremi portugalskimi lovorikami, naslovom zmagovalca španskega Superpokala, naslovom zmagovalca Evropske lige in naslovom zmagovalca Superpokala. Še bolj bogata je zbirka njegovih individualnih priznanj, saj je kar trikrat postal najboljši vratar španskega prvenstva, osvojil štiri nagrade Zamora, trikrat pristal v najboljši enajsterici sezone Lige prvakov in štirikrat osvojil naziv najboljšega slovenskega nogometaša leta. Ob tem še naprej uspešno ruši rekorde nepremaganosti v španskem prvenstvu in slovenski nogometni reprezentanci, kar govori o tem, da se njegova pot še vedno vzpenja. Oblak je vse to dosegel, ker je verjel vase. Ni se oziral na starost, uveljavljenost in izkušnje ostalih konkurentov, saj je vedel, da leta na igrišču niso pomembna. Šteje zgolj kakovost!

Josip Iličić

Če je bil Oblak pri 21 letih že uveljavljen vratar na mednarodni sceni, pa je pri tej starosti Josip Iličić razmišljal o zaključku nogometne kariere. Pri Interblocku je sicer hitro opozoril nase, a se je zgodba s takratnim ljubljanskim prvoligašem klavrno končala. Interblock je namreč zdrsnil v drugoligaško konkurenco, Iličić pa je na klopi za rezervne igralce razočarano razmišljal, da si zasluži več. In prav to je vedel NK Maribor, ki je »Jojota« leta 2010 vrnil med žive. Ponudil mu je priložnost za igro, Iličić pa se mu je zahvalil za zaupanje z izjemnimi tekmami, čudovitimi zadetki in prestopom v Palermo. Zaradi dobrih iger si je avgusta nadel tudi dres A-reprezentance, ki ga je prvič nosil na otvoritveni tekmi ljubljanskih Stožic, ko se je Slovenija spopadla z Avstralijo. Noro leto je dopolnil s septembrskim debijem v Serie A in zadetki proti Interju, Juventusu, Fiorentini in Romi. Posledično si je prislužil donosnejšo pogodbo pri Palermu, pri katerem je tvoril ubijalski tandem s Javierjem Pastorejem. Iličić je dokončno postal ljubljenec temperamentnih navijačev Palerma z dvema zadetkoma na sicilijanskem derbiju s Catanio. Sledil je odhod v Firence, kjer je imel nekaj bleščečih sezon, a tudi nekaj krajših, manj dobrih obdobij. Italijanski mediji so ga zaradi nogometnih čarovnij pogosto kovali med zvezde, ob tem pa vse večkrat izpostavljali problematiko Iličićeve konstantnosti. Ko je leta 2017 iz Fiorentine prestopil v Atalanto, se je zdelo, da je stopil stopničko nižje v svoji karieri. Zgodilo se je nasprotno. Iličić je v Bergamu našel svoj mir in neizmerno zaupanje trenerja. Omenjena pogoja sta v kombinaciji z zvestimi navijači Atalante botrovala novi »Jojo« eksploziji. V prvi sezoni na severu Italije je Iličić dosegel 15 golov in vknjižil 10 asistenc, v drugi sezoni je bila njegova statistika podobna, pravi razcvet pa je pri Atalanti doživel v sezoni 2019/20, ko se je podpisal pod 21 doseženih zadetkov, ki jih je podkrepil z devetimi asistencami za veselja soigralcev. Ta sezona je Iličiću prinesla debi v Ligi prvakov, ko je štel 31 let 7 mesecev in 20 dni. Na prvi pogled pozno, a dovolj zgodaj za vpis v zgodovino tega tekmovanja. Slednje je Josipu uspelo v osmini finala, ko je dosegel štiri zadetke na gostovanju pri španski Valencii. S tem dosežkom je postal prvi nogometaš v zgodovini tekmovanja, ki je na gostujoči tekmi v izločilnih bojih najprestižnejšega klubskega tekmovanja dosegel štiri zadetke. Z 32 leti in 41 dnevi je postal tudi najstarejši nogometaš, ki je dosegel štiri zadetke v tem tekmovanju. Iličić se je zavihtel na naslovnice vseh najpomembnejših športnih medijev, številni so ga uvrščali med najresnejše kandidate za Zlato žogo. A ravno v trenutku njegove največje slave se je v ozadju, proč od oči javnosti, začela njegova osebna kalvarija, zaradi katere je izpustil najprestižnejše tekme v karieri. Boleč udarec bi pri marsikomu pomenil konec nogometne poti, a ne pri »Jojotu«, ki ljubi nogomet. Prav zaradi neizmerne ljubezni do te igre se je znova vrnil. S pomembnim zadetkom za zmago Slovenije nad Kosovom in z golom za zmago Atalante nad Liverpoolom v Ligi prvakov na slovitem Anfieldu. Iličić je nazaj, ker je želel igrati. Ni se oziral ne na težave ne na dejstvo, da ni več najmlajši. Vedel je, da leta na igrišču niso pomembna. Štejeta zgolj kakovost in ljubezen do nogometa!

Sledite nam na socialnih omrežjih

Twitter
@nzs_si
Instagram
@nzs_si
Youtube
@nzs_si
Facebook
@NogometnazvezaSlovenije